Bila je skrivnost. Prvinska sila.
Bil je mojster. Modrost prednikov.
Nastalo je vino.
Vino, ki očara.

Vinsko trto so na Vipavskem gojili že v času Rimljanov. Tako navajajo viri. Rimski pisatelj Plinij Starejši v svojih delih omenja žlahtno vipavsko vino. Po Vipavski dolini je namreč vodila pomembna prometna žila iz Italije na Panonsko. Ob njej so približno 100 let pr. n. št. na mestu današnje Ajdovščine Rimljani zgradili taborišče (Castrum ad fluvium frigidum).
Na staro vinogradniško tradicijo spominjajo tudi imena mest. Gorica je verjetno dobila ime po goricah – vinogradih, ki so se razprostirali v njeni okolici. V grbu mesta Vipava iz tistega časa je grozd.

Na Vipavskem so vinsko trto nekdaj gojili kot obrobno kulturo, na njivah v ravnini, ob kolih, vrbah, murvah in drugem drevju, na terasah nagnjenih pobočij.

V srednjem veku Morelli piše o sklepu Goriške grofije, da se zaščiti vipavska vina na Koroškem in v drugih avstrijskih deželah, da ne bi prodajali italijanskega vina pod tem imenom. Razvoj vinogradništva na Kranjskem v 17. stol. opisuje Janez Vajkard Valvasor v svoji knjigi Slava Vojvodine Kranjske. Najbolj temeljit opis vinogradništva na Vipavskem pa sredi 19. stol. poda znameniti vipavski rojak duhovnik Matija Vertovc, pisec prve slovenske knjige o vinogradništvu – Vinoreja za Slovence, ki je izšla leta 1844.

Da bi Vipavci uspešneje kmetovali in tržili vina, so leta 1894 ustanovili Vipavsko vinarsko zadrugo. Do prva svetovne vojne so zasadili svoje vinograde in uredili klet ter svoje vino prodajali celo v Ljubljani, Kranju, Celovcu, Pragi in na Moravskem. Vipava je bila središče vinogradniškega razvoja. Klet je nepretrgoma delovala celo med obema svetovnima vojnama. V pestri zgodovini Zadruge so se posestva povezovala in razdruževala. V vrtincu gospodarskih sprememb je konec 80-ih let nastalo podjetje Agroind Vipava 1894 Vipava, ki se je čez deset let preoblikovalo v delniško družbo.